Ozke regionalne ceste brez sredinske črte so nevarne

Vozila so vsako leto širša, ceste pa so zaradi dragega asfalta vse ožje, preozke. Vseeno si za ta denar, ob uničenih cestah, zaslužimo vsaj črto na sredini ceste.

Izgubila se je črta s sredine ceste. Če jo kdo najde, naj jo, prosim, vrne!

Če niso zaslužkarji za preozko cesto uveljavili inovativno rešitev in vse morebitne konflikte ter posledice, zaradi preozke in nevarne ceste, zvalili na udeležence v prometu, potem je sredinska črta pobegnila sama v neznano ali pa jo je celo nekdo ukradel.

Ukinitev sredinske črte je ogrožanje varnosti v cestnem prometu in je korak nazaj! Itak!

Cesta brez sredinske črte je, kot enosmerna stranska ulica, marsikatera kot asfaltirana gozdna cesta. Sredinska črta ni samo črta, ki narekuje ali smemo prehitevati ali ne. Je precej več. Sredinska črta na cesti je oznaka ob kateri voznik vozila dobi občutek širine, je mera ob kateri vsakdo dobi občutek varnosti. Ker to ni enosmerna, ampak dvosmerna cesta, brez črte na sredini ceste mnogi vozniki izgubijo ta občutek vožnje. Za občutek pa vemo, da je eden poglavitnih dejavnikov za večjo varnost v prometu. Podobno kot varnostna razdalja, ki koncesionarja in lastnika nič ne stane, a jo na veliko in široko propagirata in nas vedno in povsod opozarjata.

Pomnite fička, yugota, clia, katrce, petke, deutza..?

Z avti in tovornjaki iz prejšnjega tisočletja, ko so polagali asfalt na regionalni cesti Novo mesto – Semič, niso imeli problemov s srečevanjem. Kljub temu je ta cesta bila precej široka, saj je regionalna in državna cesta. Na, za tiste čase, širokem cestišču je bila narisana sredinska črta, ki je od nedavnega ni več. Sem pa med čtivom zasledil, da je ponekod v Sloveniji pogrešajo že od leta 2020.

Prvič sem se na ravnini v kraju Škrjanče, mimo rezervata za divje živali, počutil s katrco, kot na letališču. Danes se z Audijem ponekod strahoma srečam s hlodovino prenaloženim kaminom. Na tej relaciji jih je ogromno. Polno naloženi, dolgi in široki, urno brez strahu divjajo in vztrajno utrujajo cestišče. Sem in tja nekatere odseke tudi rekontruirajo in krpajo, a pri širini vztrajajo. Ko je bil po končanem polaganju kanalizacije položen nov asfalt so cestišče asfaltirali raje za kak centimeter manj, kot več, v širino. Ker je cesta res nenormalno prometna in s tem tudi toliko bolj nevarna se je zaradi preozke ceste, kjer se težko varno srečata dve malo večji vozili, nekdo spomnil inovativne rešitve. Kratkomalo so lepegadne brisali sredinsko črto in drugi dan urno narisali dve črtkani črti ob rob ceste. Na ta način so oprali manjko asfalta, obržali enako ravnovesje odgovornosti med podrejanimi majhnimi osebnimi vozili in velikimi tovornjaki ter rešili svojo čast.

Podobnih krogcev se v sektorju država najde kar nekaj in zagotovo se jih lahko v prihodnosti nadejamo še več. Človeška življenja nikoli niso bila prioriteta tretjega, kot to populistično trdi politika in stroka. To ni špekulacija, ampak dejstvas terena, opažanja voznikov, ki se vsakodnevno borijo za preživetje na terenu. Vedno smo izgovor za nabirke denarja, kateri se v obljubljeno vrne zgolj v majhnih odstotkih, ponekod le v promilih.

Vedno smo bili in bomo krivi mi, uporabniki, vozniki, udeleženci v prometu.